O meni... ali kaj narediti, ko ne gre vse po načrtu?

Leta 2006 sem bila stara 25 let. Zaključevala sem študij psihologije v Ljubljani. S partnerjem sva izbrala idealen čas za najinega prvega skupnega psa, avstralskega ovčarja Taia. Kljub temu, da smo imeli doma vedno pse, je bilo tokrat drugače. To je bil naš prvi notranji pes, kar precej spremeni odnos. In hkrati prvi pes, ki je bil v celoti moja odgovornost.

Od takrat sem diplomirala iz psihologije, delala v različnih ustanovah kot psihologinja in se usposobila za izvajanje vedenjsko-kognitivne terapije. Hkrati pa nisem nikoli mogla stran od sveta psov, vedno me je nekaj vleklo nazaj.

Takrat sem tudi začela sem voditi tečaj trikcev, študirati psihologijo psov preko spleta in knjig.  Zatem sem odprla svojo vedenjsko posvetovalnico za lastnike psov s težavami in kasneje še notranji pasji center za vzgojo in učenje pasjih mladičkov.

Ni šlo vedno vse tako kot sem si predstavljala.

V glavi sem imela na začetku fiksno idejo. Izvajati terapijo s svojim psom. Taia sem izbrala zato, ker sem si želela delati v timu s terapevtskim psom in delati z otroki. A Tai ni bil navdušen nad otroki, nasprotno. Obiskovala sva tečaj za terapevtske pse in poskušala narediti, kar se da. A po enem letu sem se s tem sprijaznila, da bo to idejo potrebno opustiti.

Hkrati sva se lotila reševanja pogrešanih iz ruševin in gozda in pridno trenirala. A čez 4 leta je Tai hudo zbolel za leptospirozo, ki je okvarila njegove ledvičke in ni več zmogel treningov. Tudi to ni šlo.

Vedno bolj je bil reaktiven do drugih psov. Vlekel je, lajal in se zaganjal v mimoidoče pse. Vedno se je bilo treba umikati sprehajalcem s psi. Uspelo nama je rešiti ta problem. S spoznavanjem pasje neverbalne govorice in enostavno vajo, ki sem jo našla na spletu in jo rada učim tudi druge. Ker res deluje.

Ko je bil Tai star 6 let, sem prvič zanosila. Z malce strahu, kako bo sprejel otroka in s pripravami na prihod dojenčka se je postopno naučil tolerirati otroke. Ne samo to! Ko je čez 5 let prispela najina druga štručka, jo je celo vzljubil. Od tega, da otrok ni maral, smo prišli do tega, da je v svoj svet sprejel dva mala glasna otroka in celo postal njun dober prijatelj. Vau!

Tai se je februarja 2020 poslovil, pri 13 letih in pol. Tako veliko mi je dal in me naučil, zdaj ko gledam za nazaj. Svojo pasjo pustolovščino nadaljujem s Starom, prav tako avstralskim ovčarjem. Malim grizlijem, s katerim ustvarjava Dogstar akademijo. Moja izkušnja - ni čarobnih receptov pri vzgoji psov. Je pa vse možno!

Mislim da je skrivnost uspeha, kakršnegakoli, v naši miselni naravnanost, mindsetu – v tem, da trmasto vztrajamo in da smo hkrati fleksibilni. Da vztrajamo pri svojih sanjah in ciljih, hkrati pa da smo prilagodljivi, ko stvari ne gredo (takoj) tako, kot bi mi želeli. Da ne obupamo prehitro. In hkrati da ne spregledamo druge priložnosti, da vemo, kdaj preoblikovati svoje cilje in pričakovanja.

V blogu bom raziskovala psihologijo psov in ljudi, pisala o vzgoji pasjih mladičkov in odgovarjala na vprašanja glede pasjih problemčkov.

Upam, da boste uživali v branju in spremljanju!