Ali je moj pes reaktiven?

Imate tudi vi psa, ki laja ali se zaganja v druge pse ali ljudi? Številni lastniki se na vedenjsko svetovanje pri meni oglasijo ravno s tem problemom. Vas zanima kaj reaktivnost je, zakaj nastane in kako se ta problem rešuje?

Vedno pogosteje v pasjih parkih, na forumih ali v skupinah na Facebooku srečamo izraze kot so „reaktivnost“ ali „reaktiven pes“. No, o čem je tukaj pravzaprav govora – o „novem“ problemu v vedenju ali o novem pojmu, ki ga do sedaj nismo uporabljali?

Dr. Karen Overall pravi, da je reaktivnost preintenziven (abnormalen) odgovor na normalen dražljaj.

Torej, reaktiven pes je tisti pes, ki na običajen dražljaj reagira preveč intenzivno. Na primer, kadar sliši nov zvok, je normalno, da pes posluša in gleda v smer od koder prihaja zvok, eventuelno da zalaja, vendar pa če pes na tak dražljaj laja dolgo časa skoraj brez prestanka, pri tem vznemirjeno teče gor-dol ali se prične vrteti okoli svoje osi v bližini mesta od koder prihaja zvok, takrat lahko rečemo, da njegova reakcija ni normalna (temveč da je abnormalna), oziroma da je pes reaktiven. Torej, osnovni kriterij za potrditev reaktivnosti je nesorazmerje med dražljajem in spremembo v obnašanju psa, ki jo ta dražljaj izzove.

Obstaja cel spekter različnih vedenj in stanj, ki so lahko v ozadju reaktivnosti:

• pretirana pozornost in napetost
• nemir, ki se odraža skozi motorične aktivnosti kot so: hoja, tek, skakanje
• lajanje, cviljenje, tuljenje
• uriniranje in iztrebljanje
• stereotipna obnašanja (na primer lovljenje repa)

Če primerjamo reaktivne in nereaktivne pse, opažamo, da reaktivni večino časa preživijo v napetem stanju, so zelo pozorni na vse, kar se dogaja okrog njih in pogosto kažejo vedenja, s katerimi opozarjajo (na primer renčanje).

Za razliko od njih, so nereaktivni psi večino časa sproščeni, zainteresirani za dogajanje v okolici in imajo redko potrebo po tem, da bi opozarjali. Čeprav lahko tudi nereaktivni psi na neke dražljaje pretirano reagirajo, so pri njih te reakcije zelo redke, medtem ko so pri reaktivnih pogoste.

Lastniki reaktivnih psov pogosto navajajo, da se njihovi psi obnašajo nepredvidljivo – na primer na sprehodu se včasih mirno sprehajajo, gredo brez neke reakcije mimo kolesarja, medtem ko na drugem sprehodu pričnejo nanj lajati in se zaganjati. Vendar pa takšno obnašanje ni neobičajno, ravno nasprotno, je tipično za reaktivne pse. Razlog zakaj se to dogaja, je v dejstvu, da raven stresa pri psu naraste po vsaki situaciji, ki pri njem izzove pretirano reakcijo ali potrebo, da reagira z opozarjanjem, zato je potrebno nekaj časa, da se vrne nazaj v normalno (bazično) stanje. Iz tega sledi, da če se v kratkem času pes znajde v več situacijah, ki so zanj „problematične“, potem se iz situacije v situacijo prag reagiranja znižuje, pes postaja vedno bolj reaktiven, lastnikom pa je sprehod vedno bolj napored. Zato ni nenavadno, da kadar pridejo taki „slabi“ dnevi, da pes reagira pretirano tudi na tiste dražljaje, na katere sicer ne reagira tako. Dražljaji, na katere pes lahko pretirano reagira, so različni, vendar pa lastniki največkrat iščejo pomoč v primerih, kadar je govora o pretirani reakciji proti drugim psom, neznanim ljudem, kolesarjem, tekačem, različnih zvokih....

Zakaj je moj pes reaktiven?

Ko se srečajo s problemom reaktivnosti pri svojem psu, se številni lastniki vprašajo, zakaj se ravno njihov pes tako obnaša. Vzroke tega problema najpogosteje iščejo v slabi vzgoji, premajhni disciplini svojega psa ter v dominantnosti v smislu karakterne lastnosti psa. Resnica pa je, da so v ozadju reaktivnosti veliko bolj konkretni (in kompleksni) vzroki. Kljub temu, da je pravzaprav težko ugotoviti, kateri so točni vzroki v posameznem primeru, je običajno teh več.

Psi imajo lahko genetsko predispozicijo za razvoj problemov, ki temeljijo na reaktivnosti, pomembno pa je poudariti, da so nujni tudi okoljski dejavniki, da se ta genetska predispozicija uresniči. Poleg tega, številne znanstvene raziskave kažejo, da imata prenatalno in postnatalno obdobje pomembno vlogo v oblikovanju vedenja posameznika v prihodnosti. Na primer, izpostavljenost matere (psice) stresu v času brejosti vpliva tudi na njene mladičke, pri katerih v kasnejšem obdobju obstaja večja verjetnost za razvoj plašnosti, hiperaktivnosti ali težav v učenju. Prav tako ima lahko zgodnja ločitev od bratcev in sestric in varnosti, ki jo omogoča leglo, neželene posledice na obnašanje v kasnejši dobi. Raziskave na vzorcu 140 psov so pokazale, da so mladički, ki so bili ločeni od mater v starosti meseca do meseca in pol, bolj nagnjeni k pretiranemu lajanju, plašnosti na sprehodih, reaktivnosti na zvoke in uničevalnemu vedenju, za razliko od mladičkov, ki so bili ločeni od mater pri 8 tednih (Pierantoni et. al., 2011). Seveda, tudi slabe izkušnje v zgodnji dobi (še posebej tekom obdobja socializacije), kot tudi kasneje, lahko vplivajo na to, da pes burno reagira v določenih situacijah oziroma ob pojavu določenih dražljajev.

Pristop k reševanju problema

Vedenjske težave psov, ki temeljijo na reaktivnosti zahtevajo individualen pristop, zato obiskovanje tečajev (poslušnosti) NI pravi izbor lastnikov psov, ki se srečujejo s tem problemom. Glede na to, da so psi, ki reagirajo reaktivno pogosto izrazito vznemirjeni in razdražljivi in se zaradi tega težko koncentrirajo in učijo, mora prvi korak pri reševanju problemov temeljiti na pristopih, ki bodo tem psom pomagale, da se sprostijo. To so v prvi vrsti pristopi, s pomočjo katerih kontroliramo dražljaje, na katere psi reagirajo, na primer hoja v loku in povečevanje oddaljenosti (preden pes prične kazati reaktivno vedenje) od neznanih ljudi, kolesarjev ipd., zatem uporaba naravnih barier (pregrad) tekom sprehoda, organiziranje prihoda neznanih ljudi v stanovanje ipd, odvisno za katere dražljaje in situacije gre.

Kljub temu, da kontroliranje dražljajev, na katere pes reagira praviloma ne bo rešilo problema reaktivnosti, je to nujni predpogoj za delo na njegovem zmanjšanju. Za ta čas, ko delamo na reševanju problema, se najpogosteje uporabljajo tehnike, s pomočjo katerih se psa postopno (v kontroliranem okolju) izpostavlja dražljajem (npr. drugemu psu), vendar v tako mali meri, ki ne izzove reaktivne reakcije. Hkrati, odvisno od čustvenega stanja psa, lahko delamo tudi na ustvarjanju prijetne asociacije, na učenju psa sprejemljivemu vedenju, na spodbujanju psa k uporabi komunikacijskih signalov ipd, odvisno od tega, kaj je za določenega psa potrebno, da se lažje sooča z vsakdanom. Glede na to, da je reaktivnost problem, ki vključuje celoten spekter različnih vedenj, ki jih psi kažejo v različnih situacijah in se nekateri pristopi medsebojno izključujejo, je pomembno, da se vsakemu lastniku in njegovemu psu posvetimo individualno, oziroma da so nasveti in plan dela za reševanje problema maksimalno prilagojeni njihovim potrebam in realnim možnostim Kljub temu, da se pogosto svetuje namerno izpostavljanje psa dražljajem, ki izzovejo reaktivno reakcijo, to ne doprinaša k reševanju problema – pravzaprav nasprotno, povečuje raven stresa in povzroča razdražljivost in vznemirjenost pri psu, to pa posledično zmanjšuje prag reagiranja (torej pes reagira vse pogosteje in bolj intenzivno).

Med lastniki psov, kot nažalost tudi med ljudmi, ki se imajo za strokovnjake, je še vedno prisotno mišljenje, da lahko s kaznovanjem reaktivnega vedenja rešimo problem. Čeprav lahko uporaba kaznovanja kdaj (začasno) zaustavi neželjeno vedenje, se tega ne bi smeli posluževati zaradi niza neželjenih posledic v vedenju in čustvenem stanju psa.

Življenje z reaktivnim psom

Številni članki objavljeni na internetu, knjige, DVD-ji.... so namenjeni predstavitvi različnih tehnik, katerih cilj je pomagati lastnikom psov, da zmanjšajo reaktivnost psov v vsakodnevnih situacijah. Vendar pa je zelo malo tega objavljeno s ciljem podpore lastnikom reaktivnih psov, ki se pogosto sprašujejo, kje so zgrešili v vzgoji, da sedaj njihov pes tako burno reagira na običajne življenjske situacije?!

Kot že rečeno, veliko je dejavnikov, ki vplivajo na vedenje psa, na katere vi nimate vpliva (več o dejavnikih ki vplivajo na obnašanje psa, lahko preberete v članku „Lastnik je vedno kriv, ali morda ni?“), zato obstaja možnost, da pravzaprav niste naredili nobene napake. Pomembno je tudi ozavestiti dejstvo, da vaš pes ni edini s tem problemom, kot tudi to, da vaš pes verjetno ni najtežji primer. Brez dvoma življenje z reaktivnim psom, kot tudi samo reševanje problema reaktivnosti, zahteva od lastnika vsakodnevno angažiranost, prilagajanje trenutnim potrebam psa, kot tudi planiranje in skrbno organiziranje popolnoma običajnih situacij, kot je recimo prihod gostov v stanovanje, vstop v dvigalo, če se v njem nahaja neznana oseba, odhod na sprehod...

Prav tako je potrebno ozavestiti tudi dejstvo, da delo na tem problemu pogosto ne daje hitrih rezultatov, temveč da lahko traja več mesecev, pa tudi dlje. Tekom tega obdobja vas čakajo zelo optimistični dnevi (ko boste opazili velik napredek pri svojem psu) in tudi tisti manj optimistični (ko se vam bo zdelo, da ste skoraj nazaj na začetku). Vendar pa je pomembno, da ste objektivni in primerjate obnašanje psa sedaj in pred tremi meseci, šest meseci in pred enim letom. Če v tem primeru vidite pozitiven napredek v obnašanju, je to znak da ste na dobri poti. Pri tem vam lahko znatno podporo lahko da (in tudi mora) strokovnjak (svetovalec za vedenje psov). V kolikor gre za osebo z dovolj znanja in izkušenj, vas bo seznanil s spremembami v vedenju, ki jih smatramo kot pozitivne pomike ter vam bo tudi povedal, katera pričakovanja so realna z ozirom na trenutno stanje vašega psa.

Glede na to, da je reaktivnost problem čustvene narave, z delom na tej težavi oziroma na spremembi čustvenega stanja psa, vplivamo na izboljšanje kvalitete njegovega življenja. Ne smemo pa pozabiti, da zmanjšana reaktivnost psa in zmožnost mirnejšega soočanja z vsakodnevnimi situaciji vključuje tudi bolj sproščen vsakdan za lastnika psa in celotno družino, s tega vidika je to zagotovo dovolj dobra motivacija za delo s svojim reaktivnim psom.

Avtor članka: Igor Gaćeša, svetovalec za vedenje psov

Prevedla: Anita Gosnik