Lastnik je vedno kriv! Ali morda ni?!

"Lastniki ste vedno krivi za obnašanje svojega psa!" ...kolikokrat ste to že slišali v parku od drugih lastnikov, pri veterinarju, prebrali na skupinah na Facebooku... Celo na pasji šoli so vam rekli, da ste pravzaprav vi glavni krivec, ker vaš nevzgojeni pes težje sprejema druge pse... Če priznate, je to slišati logično, mar ne? Vi ste tisti, ki skrbi za psa: hranite ga, peljete na sprehod, vzgajate ga (ali vsaj poskušate), igrate se z njim... Iz vsega tega bi lahko sklepali, da je tudi njegovo obnašanje popolnoma pod vašim vplivom. Nenazadnje, že dolgo je poznan tudi rek: Kakršen lastnik, tak pes! No, pa je res tako? Smo mi edini dejavnik, ki vpliva na vedenje našega psa?

Vedenje je produkt interakcije genov in okolja; okolje pa je vse živo in neživo, kar posameznika obdaja. Glede na to, da smo tudi mi del tega okolja, skozi vzgojo in druženje vplivamo na obnašanje svojega psa. Ampak to je le eden od dejavnikov, ki vplivajo na njegovo obnašanje.

Celo preden mladiček pride v naš dom obstajajo dejavniki, ki so že pustili sled na oblikovanju njegove osebnosti in s tem tudi na njegovem vedenju. Na primer, predporodni stres, kateremu je pasja mama izpostavljena ima vpliv na fizični razvoj, učenje in obnašanje njenih mladičkov. Raziskave kažejo, da imajo mladički, ki so bili podvrženi predporodnemu stresu, slabše razvite motorične sposobnosti, težje se učijo in se tudi težje prilagajajo novim situacijam.

Izjemno pomembne so tudi izkušnje, ki jih mladiček dobi po rojstvu, še posebej v obdobju socializacije, to je med 3. in 14. oziroma 16. tednom starosti. V tem obdobju se mladičkom razvijejo vsa čutila in sprejemajo informacije iz okolja s pomočjo voha, vida, sluha, otipa in okusa. V času obdobja socializacije je pomembno, da so mladički izpostavljeni različnim dražljajem. Mladički, ki so prikrajšani za te izkušnje, oziroma obdobje socializacije preživijo v nestimulativnem okolju, so v kasnejši dobi nagnjeni k izkazovanju strahu v novih situacijah.

Zgodnje izkušnje vplivajo na družabno vedenje v kasnejši dobi. Mladički usvajajo komunikacijske spretnosti skozi medsebojno druženje in igro, pri čemer ima mama važno vlogo, saj jih uči pravil vedenja in poseže vmes, kadar je to potrebno. Zato se mladički, ki so zgodaj ločeni od mame, bratov in sester ali sploh niso imeli priložnosti prve mesece življenja preživeti z njimi, v kasnejši dobi težje znajdejo v komunikaciji z drugimi psi, kar pomeni, da so lahko nagnjeni k spopadanju ali so zadržani in plašni. Poleg tega so mladički, ki so zgodaj ločeni od mame (pred 9. tednom starosti) bolj nagnjeni k tesnobi ob ločevanju od lastnika.

Tudi izkušnje po obdobju socializacije, torej kasneje v življenju kot tudi v odrasli dobi, lahko vplivajo na spremembo obnašanja. Na primer, psi ki preživijo del svojega življenja v zavetišču razvijejo (prilagoditvena) vedenja, ki jim omogočajo preživetje v teh pogojih. Ampak po posvojitvi v neko družino te oblike obnašanja postanejo problem. Zelo pogost primer je čuvanje hrane in ostalih virov, kot so igračke ali dostop do prostora za počitek in spanje.

Kot smo že povedali, mi vplivamo na vedenje našega ljubljenčka s tem, ko ga vzgajamo, pri tem pa je potrebno poudariti, da je pomemben tudi način, kako to počnemo. Praktične izkušnje in znanstvene raziskave kažejo, da se vzgoja, ki temelji na kaznovanju in zastraševanju negativno odraža na obnašanju psov; psi, vzgojeni s takšnimi metodami postanejo plašni, negotovi in nagnjeni k agresivnemu vedenju.

In kaj lahko na koncu zaključimo? Na obnašanje psov vpliva vrsta dejavnikov, od katerih so samo nekateri pod našim neposrednim vplivom; zato tudi njihovega vedenja ne moremo razumeti izključno kot produkt svoje vzgoje in odnosa s psom. Zaradi tega bi se morali vprašati, ali ima smisel obtoževati in kritizirati lastnike psov, katerih ljubljenčki kdaj kažejo vedenjske težave. Nekateri od teh psov v zgodnji dobi niso imeli vsega, kar je potrebno, da bi odrasli v stabilnega psa, na drugih so sled pustile kasnejše življenjske izkušnje, na katere lastnik mogoče ni mogel vplivati ali je bil pes takrat član neke druge družine. Nekateri lastniki so mogoče tudi naredili napake pri vzgoji, vendar so pri tem svojemu ljubljenčku želeli najboljše.

Ne glede na to, za kaj točno gre, naše obtoževanje podkrepljeno s frazo "Kakršen lastnik, takšen pes!" zagotovo ne bo spodbudno delovalo na tiste, na katere je usmerjeno. Prav nasprotno - počutili se bodo osramočeno in frustrirano, kar najpogosteje vodi do odnehanja reševanja problema, s tem pa lahko tudi k temu, da obupajo nad psom.

Ne pozabimo, da smo tudi mi del okolice in vplivamo na obnašanje drugih. Če že imamo priložnost vplivati na druge, delajmo to na pozitiven in konstruktiven način. 

Avtor: Igor Gaćeša, KA-DOG
Prevedla: Anita Gosnik